NA PAŠI

Protuletje dohoja,

Sosed Joška na ledini sedi i krave pose.

Ne znati što ide po cesti, som sebi poveda…

Brščas sosedov dečec!

Znova i znova zove dečeca k sebi i mu pripoveda

kak je tu negda bilo dok on je bil dečec.

Pri tom još navek na gmojno gledi,

šteu bi videti Liso kak za teletom roči.

Najemput pove: „Tu bila negda je gmojna puna krav, bose dece i pastirov.

Tam dale stori melin stoji i potok pomalen teče

rasle so vrbe. Od jih smo si hižice i noholke delali.

Pucke so si z gožvih natikače plele i z belih pepikih krune delale.

Mi dečki smo kosturice navek sobom meli i žvegle delali.

Kortati smo se ti navek šteli, išče kak ka smo i na krave pozabili!

Prefrigane krave mom so kvora naprajile i v sosidovoj koruzi završile.

Te ti je bilo doma velko zlo, včasih i herodešovo!

Pred večer do sunce se skrilo pastir je zakričo:˝Z kravaj dimo!˝

I smo šli na počinek.“

Sosedov dečec Jošku stiha gledi. Več je kesno.

Moro bi dimo v iti

i v sejah se v te lepe cajte vrnuti.

Jakob Trupković, 8.r

Osnovna Škola Gornji Mihaljevec

mentorica: Lidija Novak Levatić, prof.